V zadnjih izdihljajih letošnjega poletja, ko je bilo zunaj prijetnih 26 stopinj Celzija, le redki razmišljajo o prihajajoči zimi in zimskih voznih razmerah. A ne glede na klimatske spremembe lahko napovemo, da zima zagotovo pride – vprašanje je le, kdaj in kako silovito. Prav takšne negotove in klimatske razmere so velik izziv za izdelovalce avtomobilskih pnevmatik; med zimske vozne razmere namreč ne smemo šteti le zasneženih ali pomrznjenih cest, pač pa tudi vse tisto vmes – od močnih poznojesenskih nalivov do velikih količin snega v kratkem času ali nevarne plundre. Na tako široko paleto voznih razmer lahko vozniki naletimo isti dan in na isti cesti, mejo med nesrečo in varnim preživetjem pa pogosto predstavljajo prav – dobre pnevmatike.

V se nove pnevmatike naj bi bile dobre – tako seveda trdijo izdelovalci pnevmatik. Naše dolgoletne izkušnje so malce drugačne; na testu, ki ga AMZS opravlja tudi visoko na severu, v sodelovanju s partnerskimi avtomobilskimi klubi (kot so ADAC, ÖAMTC, TCS in ANWB) in nekaterimi porabniškimi organizacijami, se pogosto izkaže, da je najtežje zasnovati in izdelati pnevmatiko, ki bi bila zelo dobra prav na vseh področjih in pri vseh lastnostih, ki jih vozniki pričakujejo od pnevmatike. Na testu zimskih pnevmatik na primer temeljito preskusimo lastnosti na suhi cesti, na mokri cesti, na snegu in na ledu, ugotovimo pa tudi njihovo glasnost, preverimo obrabo oziroma število prevoženih kilometrov in izmerimo porabo goriva. Kot smo v Motoreviji zapisali že večkrat, so si ta merila pogosto v nasprotju; zaradi fizikalnih in kemičnih lastnosti so pnevmatike, ki se odlično odrežejo pri enem merilu, pogosto slabše pri drugem. Čarobna beseda in zahteven izziv za inženirje je uravnoteženost vseh lastnosti na visoki ravni – in najbolje uravnotežene pnevmatike oziroma takšne, ki dosežejo čim boljši rezultat pri vseh merilih, dobijo tudi najboljšo skupno oceno.

RCelotne rezultate testa si preberite na tej povezavi >>